| |
Pomlad
( besedilo: I. Malavašič, glasba: T. Verderber)
Sama z možem sta ostala,
v beli hiši kraj vasi,
stara sta in že betežna,
v rokah pešajo moči.
Včeraj pismo sta prejela,
njun najmlajši pisal je,
da brez službe je in dela,
žena pa noseča je.
Danes sta mu odpisala,
kot velelo je srce,
tukaj dela in prostora,
za te in za tvoje je.
Rada veš te še imava
in pogrešava tvoj smeh,
tudi žena bo vzljubila
našo hišo, sončni breg.
Ko pomlad spet prebudila,
je na tisoče cvetov,
tudi sreča je vzcvetela,
sin se vrnil je domov.
Zdaj že orje mlade brazde,
žena koplje in sadi,
stara mati že pestuje,
oče pa za dom skrbi. |
|
