Temna noč

Temna noč nad nama krila spet razgrinja,
je mesec mlad, svetal in zlat,
večerna zarja nad gorami že izginja,
vse tone v mrak, odhaja spat...

Nocoj šumel bo veter v krošnjah le za naju,
otresal cvet z dišečih streh,
saj spet akacije cveto v zelenem gaju,
spomin gori, srce molči...

Nocoj sva brez besed, poljubi govorijo,
oči žare, dlani drhte,
in solze sreče trave žametne pojijo
poganja cvet za najin svet...

In čez mnogo let
bo prav takšna noč kot zdaj,
ble v spominih še
bova romala nazaj.
In čez mnogo let
bo za nama vse lepo,
a nikdar vse to
ne bo pozabljeno!