Skip to main content

Zvezde nad Vrhgoro

 

 
  Zvezde nad Vrhgoro
(besedilo: F. Požek, glasba: T. Verderber)

Zvezde nad vrh goro se svetlikajo,
neskončno daleč in tako samotne so,
iz jasi sred gozdov jih gledava midva
neskončno srečna in zaljubljena.

Luna nad Vrhgoro kot zlatnik žari,
v stoletnih smrekah hladen veter zašumi,
kot bi nocoj sama prišla na kraj sveta,
v pravljico, ki se ne konča.

Nocoj ničesar ne sprašuj, le ljubi me,
prekratek čas odmerjen nama je,
ko jutro bo prišlo, vse bo spet tako,
kot da naju tu sploh ni bilo.

Dragi moj ne pozabi na zvezdice z Vrhgore,
edino spomin prelep je, kar nama ostati more,
ničesar nama čas ne vrača, kot reka je življenje,
najino hrepenenje tako odteka z njo.
 

 
   

 

Your rating: None Average: 5 (4 votes)